Padla je odločitev, da začnem s pisanjem blogov. Moram priznati, da je trajalo kar nekaj časa preden sem stopila v »akcijo«.
Zasluge za to gredo Suzani in Marini, ki sta me vzpodbudili k temu, za kar se jima tudi zahvaljujem. Hkrati pa upam, da se bom v pisanju dobro izkazala.
Nov začetek meseca je tudi meni prinesel nov začetek.
Teden, ki je za nami, me je navdal z novimi idejami za moje delo v Škrlovcu. V moji glavi je bilo polno idej, s katerimi sem korakala naokrog. Nikjer nikogar, le moje ideje; ulice prazne, saj je bil čas stavke. Ideje sem podelila s sodelavci v Škrlovcu in prepričana sem, da jih bomo tudi udejanjili.
V življenju se soočamo z različnimi nalogami in preizkušnjami. Pomembno je, da si v težkih trenutkih stojimo ob strani. Sočloveku lahko pomagamo s poslušanjem, s podelitvijo naših izkušenj ali z nasveti. Vse to pišem zato, ker je v moje življenje vstopila oseba, za katero sem začutila, da potrebuje pogovor, da potrebuje ramo, na katero se lahko nasloni.
Veliko časa preživim s to osebo, saj se v njeni družbi počutim dobro in se imam veliko naučiti od nje. Pogosto se nam zgodi, da na razpotju svojega življenja srečamo osebo, ki nam lahko pomaga, ki nam vlije nove moči in energije, da lažje storimo korak naprej. Močno upam, da bom omenjeni osebi lahko pomagala stopiti korak naprej in ji narisala nasmeške na obraz. Želim si in upam, da mi uspe.
Kot pravijo: »Upanje umre zadnje«, torej ne izgubimo upanja…
